Dnevi bežijo, ure so kot minute in minute že skoraj sekunde, karantena se pa “vleče”.
Skočili smo že praktično v četrti teden in to s tako hitrostjo, da se mi še sanja ne. Zadnji teden sem se mentalno in rutinsko navadil na trenutno “drugačen” stil življenja. Ne razmišljam več iz ure v uro kaj bo, kako bo, kdaj bo in kako bom rešil oz. nadaljeval svojo službo, ki jo še zmeraj zelo pogrešam. Prepustil sem se drugim rutinam, da me zaposlijo in dnevi kar šibajo en za drugim.
Pretekle dneve sem precej zunaj, imam srečo, da z Urško živiva doma pri njenih starših in imamo hišo, ter precej sveta okoli, ki ga je sedaj ko se narava ponovno prebuja, potrebno spraviti v red. Sam sem tukaj zelo doma, ko pač imam čas, rad urejam okolico, ker sem izjemno “natančen” in imam rad končni izgled, kar pomeni UREJENO in POSPRAVLJENO.
S taščo sva prejšnji teden oplela našo njivo, zadnje dni pa sem se aktivno lotil, izdelave “butar”. Tega izraza nisem poznal, dokler nisem slišal in videl pri Urški doma. Pri nas v Prekmurju jih nismo delali oz. vsaj mi jih nismo. Sem prav pogledal v SSKJ za ta izraz in res piše, da je to snop kratko nasekanih vejic za kurjavo, pogosto iz bukovega lesa. Še kako res je!
Te butarice so mi vzele nekaj dni mojih minut in tudi precej potrpljenja. Samo delo ni težko, je pa dolgotrajno in res ni konca tem vejam. Včeraj sem cel dan posvetil temu in jih tudi uspešno dokončal. Moja zmaga, zagotovo, pa še izjemno dober občutek, ker sem tašči odvzel tole zamudno in za njene uboge roke, težko delo.
Kakšna sreča, da sva doma v hiši in da živiva na takem področju, kjer sva le stopaj iz hiše in že na poti na Katarino. Te dni imam z njo konstanto zmenke. Zdaj ko sem doma izkoriščam proste minute in ko se le porodi priložnost, grem tečt v ta preljubi klanec. Moji ženi se niti sanja ne, da bi šla z mano, med tem ko se jaz ne dam kar tako in če me vsakič znova ta klanec ubije, se vedno poberem, opogumim in z bojno pripravljenostjo lotim novega poizkusa in boja za zmago. Zagotovo bo na koncu zmaga “MOJA”, pa čeprav zaradi tega, ker se bom sprijaznil z dejstvom, da za ta klanec sem lahko le toliko hiter kot sem in nič več.
Novic z Urško praktično skoraj več ne spremljava. Vse kar me osebno zanima, preberem na družabnih omrežjih in še to tisto kar me res pritegne in je pomembno za moje poslovanje v prihodnosti.
Ne vem kaj bo prinesel prihodnji teden in kako bo po praznikih. Upam, da se bodo zaostritve začele počasi umirjati in da bomo kmalu prišli do točke, ko se bo življenje začelo postavljat nazaj v neko normalo.
Z veliko strankami sem na vezi in ogromno njih nima možnosti tega kar imam jaz, da bi lahko šli ven pred hišo, se ukvarjali z naravo in se prepustili sončnim žarkom. Za ene so ti dnevi dolgi in težki. Depresija in slaba volja pri marsikateremu zato, ni izbira.
V upanju na vsak novi, boljši in lepši dan, se veselim trenutka, ko se bodo spustile meje in si bomo lahko spet hvaležno in srčno segli v roko in objem.
Na koncu te zgodbe bomo zagotovo ostali VSI mi, kot smo bili do sedaj. Imeli bomo spomine, ki se jih bomo radi spominjali in spomine, ki nas bodo zaznamovali kot drugačne.
V teh časih ne iščite sovražnika, ampak ponudite roko tistemu, ki vas v tem trenutku najbolj potrebuje, pa četudi ste to vi sami. Na koncu boste hvaležni.